Deklica z Rastočo knjigo

Naj ne mine dan, da ne bi naredil česa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost.

Nenehno povečuj in izboljšuj svoje znanje in k temu spodbujaj  tudi druge. 

V slovenstvo je knjiga položena kot roža v vrt, kot k možu žena. (Tone Pavček, 2008) 

V knjigah so doma zakladi človeštva. Zato sva bralec in knjiga za vedno najžlahtnejši par (Slavko Pregl, 2009). 

Edino Ljubezen bo rešila človeštvo. (akademik Boris Pahor, 2010)

S knjigo listam v lepoto in skrivnost samega sebe (Miroslav Košuta, 2011)

Kipec Deklice z Rastočo knjigo (avtor kipar Jernej Mali), stoji v Župančičevi jami tik ob Navju, pokopališču velikanov slovenske kulture in njihovih velikih podpornikov. Podstavek, na katerem sedi, vsako leto oplemeniti nov verz, ki ponazarja ljubezen do slovenske besede, slovenske kulture in slovenskega naroda. Kip deklice s knjigo simbolno vključuje slovenske knjižne mejnike kot so Brižinski rokopisi, Trubarjev Abecedarij in Katekizem, Dalmatinov prevod Biblije, Prešernove Poezije do književnosti sodobnega časa. Dekličina knjiga naj bi vsako leto rasla in se bogatila z novimi imeni. Vsako leto se dvigne za dva centimetra, ob tem pa odkrije novo geslo ali sporočilo o pomembnosti sožitja, strpnosti, izobraževanja, osebne in skupne slovenske rasti v prihodnost.

 Zgodba o Deklici z Rastočo knjigo

Prišla sem potiho, brez velikega hrupa. Pa saj ni bila moja želja hrup, velike besede ali velika pozornost. Moj namen in hotenje je bilo vse kaj drugega. Na kratko Vam bom to povedala.

Živim v Ljubljani, prestolnici mlade države Slovenije, v Župančičevi jami, v novo nastajajočem ljubljanskem parku. Dovolite mi, da Vam na kratko razložim moj življenjepis in moje iskrene želje ter nekatera razmišljanja v tem lepem adventnem času, polnem lepih pričakovanj.

Rodila sem se hkrati z rojstvom samostojne Slovenije. Že zelo zgodaj sem začutila, da so moji sonarodnjaki velikokrat slabe volje, da se nekako ne veselijo življenja, da jih skratka tare neka skrb o naši prihodnosti. Vsega tega si nisem znala razložiti. Videla pa sem, da so starši, sosedje in sorodniki zelo delavni, skrbni in vendarle tudi preveč zaskrbljeni in zaradi tega tudi velikokrat jezni, prepirljivi in žal tudi odljudni. Dejala sem si, da jim bom po svojih močeh skušala pomagati takoj, ko bom to zmogla.

Veliko sem brala in razmišljala. Knjige so postale resnično moje drage sopotnice in dragocene prijateljice. Zelo zgodaj sem spoznavala med drugim tudi to, da je Slovencem knjiga več kot samo sredstvo za večanje znanja in bogatenje duha. Ker do pred kratkim nismo imeli svoje države, nas je na nek poseben način povezovala, pa čeprav smo živeli v različnih državnih skupnostih. Ugotovila sem, da imamo zelo bogato književnost in da smo imeli v naši zgodovini in tudi sedaj, izjemno veliko ljudi, ki pomenijo veliko tudi v evropskih in svetovnih razsežnostih. In vendar so nas hoteli izničiti. Zato se je v meni začel porajati ponos in celo navdušenje nad predniki, ki so morali v svoji zgodovini prenesti toliko gorja, pa kljub vsemu niso izgubili upanja. Zaznavala sem, da Slovencem predstavlja knjiga veliko več kot knjiga pri drugih narodih.

Zelo sem bila vesela tega, da začetek novega tisočletja ni šel kar tako mimo nas. Nekateri večji in bogatejši narodi so ta trenutek zaznamovali z izgradnjo velikih objektov, ki razkazujejo golo fizično moč, razkošje denarja in poveličevanje količinskosti. Pri nas pa smo želeli dati poudarek bolj vsebini in kakovosti. Odločeno je bilo, da bomo naredili spomenik knjigi in to posebni knjigi, ki je bila poimenovana "Rastoča knjiga".

Izvedela sem da novo tisočletje sovpada tudi s tisočletnico Brižinskih spomenikov, štiristopetdesetletnico prve slovenske knjige ter dvestoletnico Prešernovega in Slomškovega rojstva. In vsem tem pomembnim mejnikom je namenjen projekt Rastoča knjiga in tudi kip, ki je bil poimenovan Deklica z Rastočo knjigo.

Naj povem, da dolgo nisem vedela, zakaj so projektu dali naslov Rastoča knjiga. Sedaj vem, da so bili ključni razlogi v tem, da naj bi Slovenija postala inovativna družba in ne samo družba, ki se prilagaja. Če bi Slovenci v zgodovini samo posnemali, bi se verjetno utopili v velike subjekte, ki nas obkrožajo. Pri tem pa Slovenija ne misli biti zaprta in samozadostna družba, temveč se hoče povezovati in aktivno sobivati z drugimi narodi. Iz naše zgodovine vemo, da so nas naši znanstveniki in kulturniki bogato povezovali z bližnjimi in daljnimi sosedi in temu bomo morali slediti še v večji meri.

Srečna okoliščina je, da sem postavljena v neposredno bližino Navja in tako tudi simbolično povezujem našo preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse to pa želimo povezati tudi s sosedi in tako se naj bi našim Brižinskim spomenikom pridružili tudi druge najpomembnejše knjige Evrope. Tega sem izredno vesela, saj kot deklica želim rasti skupaj z drugimi narodi, z njimi sodelovati in se bogatiti. Z " Združenimi Rastočimi knjigami Evrope - United Growing Books of Europe" bi v Ljubljani in Sloveniji pridobili zelo zanimiv prostor, ki bi nakazoval, kaj smo bili, kaj smo in predvsem, kaj hočemo skupno z drugimi biti v prihodnosti.

Naj povem, da me velikokrat obiščejo mamice in očki s svojimi malčki. Tudi dijaki, študentje in starejši ljudje včasih posedijo na ličnih klopcah okoli mene ter se pogovarjamo o raznih stvareh. Zlasti pa sem vesela, kadar imajo moji obiskovalci s seboj knjigo in tako skupaj potiho in na lahko gradimo družbo znanja in kulture-družbo Rastoče knjige. V svojem naročju tudi sama držim knjigo, s katero bom večno rasla.

Deklica z Rastočo knjigo
za njo Cvetka Selšek, predsednica Društva Rastoča knjiga

  Obeležitve šeste obletnice rasti Deklice z Rastočo knjigo

  Obeležitve pete obletnice rasti Deklice z Rastočo knjigo

  Obeležitve četrte obletnice rasti Deklice z Rastočo knjigo