Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI)

Državni svet Republike Slovenije je na 35. izredni seji 25. 10. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 19. oktobra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI).

Obrazložitev:

Državni zbor je Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) sprejel na 32. redni seji, dne 19. 10. 2011.

Državni svet ugotavlja, da zakon prinaša v slovenski pravni red ureditev, kakršne zakonodaja doslej ni poznala - obrnjeno dokazno breme, tako da mora domnevni storilec izkazati izvor premoženja.

Državni svet poudarja, da je tovrstna rešitev, ki jo prinaša predpis, dejansko nova in predstavlja korenito spremembo glede dokazovanja izvora premoženja.

Institutu obrnjenega dokaznega bremena glede na številne ekscese v družbi, ki so se pokazali pri pridobivanju premoženja, ni mogoče utemeljeno oporekati.

Državni svet opozarja na določbe zakona, ki strokovno niso najboljše:

1.    Zakon nesorazmerno v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji kriminalizira gospodarsko dejavnost, tako da predvideva finančno preiskavo za vsa (ne zgolj taksativno našteta) kazniva dejanja zoper gospodarstvo.

Res ima zakon tudi omejitev glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, za katera je mogoče začeti finančno preiskavo, ta omejitev pa je opredeljena tako, da je mogoče preiskovati izvor premoženja v primerih, ko se sumi storitev kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper katero je zagrožena kazen 3 let ali več zapora.

Ker so kazniva dejanja in kazen določene v kazenskem zakonu, zlasti v Kazenskem zakoniku, je potrebno tam poiskati, katera kazniva dejanja zoper gospodarstvo je imel zakonodajalec v mislih.

Pregled Kazenskega zakonika pokaže, da za nobeno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo ni zagrožena nižja kazen kakor 3 leta zapora.

Omejitev tako nima nobenega smisla in predstavlja napako.

2.      Za uvedbo finančne preiskave, ki ima lahko za posledico odvzem premoženja posamezniku, je določen najnižji možni dokazni standard, ki ga pozna kazensko pravo, to je "razlog za sum" storitve kaznivega dejanja, na drugi strani pa predstavlja uvedba preiskave enega od najhujših in najbolj ogrožujočih posegov v sfero posameznika.

Razlog za sum je dokazni standard, ki v kazenskem pravu ne zadošča niti za uvedbo preiskave zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja, potreben je vsaj "utemeljen sum".

3.    Zakon izhaja iz predpostavke, da je celotno premoženje, ki ga je posameznik ustvaril, pridobil s kaznivimi dejanji oziroma iz ukvarjanja z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Razmišljanje zakonodajalca, ki ga je uzakonil s sprejemom Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, je nevzdržno. Podjetnik, ki naj bi s posameznim dejanjem oškodoval upnike ali ogoljufal poslovne partnerje ter jim na ta način povzročil škodo, odgovarja s celotnim svojim premoženjem, ne glede na to, na kak način je celoto ustvaril.

Drugače povedano zakon za uvedbo postopka ne predvideva nikakršne povezave med očitkom konkretnega kaznivega dejanja in premoženjem v lasti posameznika oziroma izvorom tega premoženja.

4.    V sprejetem predpisu ni nikakršne povezave med izidom kazenskega postopka za konkretno kaznivo dejanje, katerega je bil posameznik osumljen oziroma obtožen, in postopkom finančne preiskave po tem zakonu, ki se je začel na podlagi "razlogov za sum", da je storjeno kaznivo dejanje.

V primeru, da je storilec očitanega konkretnega kaznivega dejanja, za katerega je bil sprožen kazenski postopek in tudi finančna preiskava, po zaključku kazenskega postopka oproščen, ni jasno, kako bo tekel ali se zaključil postopek finančne preiskave, saj zakon tovrstne situacije ne ureja.

Nekdo lahko vloži ovadbo zoper podjetnika, ki ga je ogoljufal, in vrednost presega  50.000,00 EUR. Že vložena kazenska ovadba je gotovo razlog za sum storitve kaznivega dejanja in za uvedbo finančne preiskave z vsemi posledicami, ki jih predvideva zakon.

Če v tem postopku oziroma v sporednem, ki ga prav tako predvideva zakon, podjetnik ne bo mogel ovreči domneve o nezakonitosti izvora svojega celotnega premoženja, mu bodo ne glede na izid kazenskega postopka kljub temu zasegli premoženje, kar je v celoti nesprejemljivo.

Skratka ko se postopek finančnega nadzora začne, izid kazenskega postopka zaradi dejanja, ki je bil razlog za uvedbo finančnega nadzora, nima nobenega vpliva oziroma pomena, čeprav v kazenskem pravu veljajo mnogo višji pravni standardi za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja.

5.     Med različnimi oblikami udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja (torej med storilcem, napeljevalcem in pomagačem) zakon ne dela razlike.

Celo v primeru, če je kdo osumljen zgolj pomoči pri storitvi kaznivega dejanja in ni imel od tega nobene koristi oziroma si ni nezakonito pridobil premoženja, je zoper njega mogoče uvesti finančno preiskavo z vsemi v zakonu predvidenimi posledicami.

6.     Posredovanje podatkov je urejeno tako, da lahko državni tožilec kadarkoli in za kogarkoli brez kakršnihkoli omejitev zahteva od pristojnih organov in inštitucij osebne podatke o posamezniku.

Za takšno preiskovanje državno tožilstvo ne potrebuje dovoljenja, ker zadostuje, da je v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 10. člena sam ugotovil, da so podani razlogi za sum, da je storjeno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo.

Državnemu tožilcu je torej brez kakršnihkoli omejitev ali nadzora sodišča prepuščeno, da odloča o finančni preiskavi.

7.    Nevzdržna je tudi določba do odškodnine osebi, kateri je bilo premoženje začasno zaseženo oziroma zavarovano pa na koncu ni prišlo do odvzema.

Po določbi prvega odstavka 45. člena ima takšna oseba pravico do odškodnine samo v primeru, če mu je bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem.

Določba dejansko pomeni, da odškodnine v primeru neutemeljenega začasnega zasega oziroma zavarovanja ni mogoče uveljavljati, saj je nemogoče dokazati, da bi državno tožilstvo oziroma sodišče ravnalo protipravno, ko je zahtevalo finančno preiskavo.

Zakon torej posega na področje obligacijskih razmerij in jih ureja drugače, kot jih  določa OZ, pri čemer izrecno favorizira državo oziroma državne organe tako glede odgovornosti za nastalo škodo, glede rokov, v katerih je mogoče uveljavljati odškodnino in glede plačila obresti (3 mesece namesto 3 leta, obresti na vpogled namesto zakonskih zamudnih obresti).

8.     Zakon uveljavlja retroaktivnost, saj predvideva uporabo za nazaj, torej za primere, ko predpis še ni bil sprejet.

Naštete pomanjkljivosti oziroma nedorečenosti in neskladje z ostalimi predpisi so razlog za zahtevo, da je Državni svet sprejel zahtevo, da Državni zbor o predpisu vnovič odloča.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Mihael Jenčič.