|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Zapisnik 35. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije |
|
|
35. izredna seja Državnega sveta Republike Slovenije je bila v torek, 25. 10. 2011. Predsednik je pričel 35. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Seja se je začela ob 16. uri in zaključila ob 19.10. Opravičil se je:
Na sejo so bili vabljeni:
Seje so se udeležili:
O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije Ljuba Germiča in predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja. * * *
S sklicem dne 20. 10. 2011 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:
RAZŠIRITEV DNEVNEGA REDA (1)
RAZŠIRITVI DNEVNEGA REDA (2 in 3)
Glede na razširitve je predsednik ugotovil naslednji DNEVNI RED:
1. točka dnevnega reda: Predlog odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) Državni zbor je zakon sprejel na 32. redni seji v torek, 18. 10. 2011, in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop. Predlog odložilnega veta skupine državnih svetnikov (prvopodpisani Bogomir Vnučec) so svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 20. 10. 2011 in na klop. Predlog odložilnega veta je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo so svetniki prejeli na klop. Na klop so prejeli tudi predlog zahteve Državnega sveta. Predlog odložilnega veta je obravnavala Interesna skupina lokalnih interesov. Stališče interesne skupine so svetniki prejeli na klop. Predstavnik predlagateljev predloga odložilnega veta Bogomir Vnučec je podal obrazložitev. Predstavnik predlagatelja zakona Aleš Zalar, minister za pravosodje je podal obrazložitev. Predsednik Komisije za državno ureditev Bogomir Vnučec je pojasnil stališče komisije. V razpravi so sodelovali prof. dr. Jože Mencinger, mag. Blaž Kavčič, Mihael Jenčič, dr. Janvit Golob in Rastislav Jože Reven. Repliko je imel prof. dr. Jože Mencinger. Na dileme iz razprave je odgovoril Aleš Zalar, minister za pravosodje. Po razpravi je predsednik predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve: Državni svet Republike Slovenije je na 35. izredni seji 25. 10. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 18. oktobra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel
Z A H T E V O da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B). Obrazložitev: Državni zbor je Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) sprejel na 32. redni seji, dne 18. 10. 2011. Državni svet podpira rešitve, ki predstavljajo premik k skrajšanju postopkov in učinkovitosti dela organov pregona in pravosodja pri pregonu vseh oblik kriminala, zlasti gospodarskega in organiziranega. Posamezne spremembe so sicer potrebne in na ustrezen način odpravljajo nekatere v teoriji in praksi izpostavljene dileme. Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (EPA 1893-V), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji dne 18.10.2011, prinaša tudi takšne novosti, ki na področju kazenskega materialnega prava predstavljajo korak nazaj v ureditvi. Komisija Državnega sveta za državno ureditev predloga zakona v okviru zakonodajnega postopka, ni podprla. Komisija Državnega sveta za državno ureditev je na 102. seji, 30. 8. 2011, obravnavala in opravila razpravo o predlogu zakona. Mnenje o predlogu je komisija sprejela po javni predstavitvi mnenj. V svojem mnenju, ki ga je sprejela na 21. izredni seji, 30. 9. 2011, in ga posredovala Državnemu zboru, dne 3.10.2011, je izpostavila prepričanje, da je potrebno spremembe in dopolnitve tako pomembnega zakonskega gradiva pripraviti bolj celovito, premišljeno, utemeljeno in ob upoštevanju prakse v čim večji meri. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), je po vložitvi v zakonodajni postopek naletel na številne pomisleke glede spremembe člena, ki ureja kršitev materialnih avtorskih pravic. Gre za zaostrovanje kaznivosti uporabe na internetu prosto dostopnih, avtorsko zaščitenih datotek, predvsem najpopularnejših filmov, glasbe in sorodnih produktov zabavne industrije ter računalniške programske opreme. Sprememba predstavlja znaten odmik nazaj v razvoju sodobnega urejanja avtorskih pravic na internetu. Veljavni Kazenski zakonik (KZ-1) ustrezno ureja kaznovalno politiko, ko gre za materialno okoriščanje z zlorabo avtorskih pravic in sorazmerno ostro kaznuje. Za primerjavo dodajamo: v članici EU Švedski ustanovitelju torrent strani The Pirate Bay, ki naj bi se okoristil za 7 milijonov evrov, grozi kvečjemu eno leto zapora. Maja je bila objavljena precedenčna sodba v ZDA, po kateri zgolj IP številka in nanjo vezan podatek o presnemavanju z interneta ne more biti dovolj za kazenski pregon oseb, vezanih na ta IP naslov. V tujini prizadevanja potekajo v smeri pregona organizatorjev, ki se materialno okoriščajo. Največji udarec nepooblaščenemu kopiranju so dala novo ustanovljena spletna središča, na katerih za simbolno ceno kupujemo skladbe, filme, igre in drugo programsko opremo. Toda velik del teh strani uporabniku iz Slovenije ne dovoli nakupa. Najprej bi morali stremeti k temu, oziroma najprej doseči, da so uporabniki interneta iz Slovenije enakovredni drugim. Internet je vir znanja, ki omogoča razvoj in odpiranje novih delovnih mest. Kaže poudariti, da so se za to, da besedilo 148. člena ostane nespremenjeno, zavzeli tudi na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Za nespremenjenost besedila so se zavzeli tudi številni strokovnjaki s področja računalništva in Zveza potrošnikov Slovenije. Sprememba 221. člena, ki določa kaznivo dejanje napada na informacijski sistem, s katero se dodaja izvršitvena oblika neupravičenega vstopa kot alternativna z neupravičenim vdorom v informacijski sistem predstavlja nesorazmerno in nepremišljeno rešitev. Zastavlja se vprašanje smiselnosti in premišljenosti rešitve, saj bi bil po tej noveli kazensko preganjan vsak, ki bi se z mobilnim telefonom ali prenosnikom priklopil na nezaščiteno brezžično omrežje. Takšna nedomišljena rešitev ne upošteva pomislekov strokovnjakov s področja računalništva, ki izražajo bojazen, da se bo lahko kot neupravičen vstop v informacijski sistem smatral tudi priklop na nezaščiteno brezžično omrežje Wi-Fi. To namreč pomeni, da bi se lahko kriminaliziral večji del uporabnikov, ki imajo hote ali nehote na mobilnem telefonu ali prenosnem oziroma tabličnem računalniku vključeno možnost samodejne prijave na nezaščitena brezžična omrežja. Državni svet izpostavlja tudi pomisleke Sodnega sveta, ki ocenjuje, da je predlagani način določanja dnevnega zneska denarne kazni preveč zapleten in zamuden, in da zato ne bo prispeval k večjemu obsegu izrekanja denarne kazni. Opozoriti kaže tudi na spremenjeni 324. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), ki ne sledi namenu zakonodajalca o razmejitvi med kaznivimi dejanji in prekrški ter na 288. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), ki govori o kaznivem dejanju protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja in se ga predlog zakona ne dotika, kljub številnim kritikam strokovne javnosti ob njegovi uzakonitvi. Nova določba 257.a člena o kaznivem dejanju oškodovanja javnih sredstev, s katerim naj bi se preprečevalo povzročanje večje škode pri uporabi javnih sredstev oziroma denarja davkoplačevalcev je všečna na prvi pogled. Ob tem kaže poudariti, da je precej verjetno, da nihče, ki je do danes storil omenjeno kaznivo dejanje, zaradi prepovedane retroaktivne uporabe zakona, kot je opisano v novem kaznivem dejanju, ne bo mogel biti kaznovan. Glede na to, da naj bi novo kaznivo dejanje veljalo kot specialna oblika že znanih kaznivih dejanj, tudi tisti, ki so bili zaradi suma oškodovanja javnih sredstev prijavljeni za kazniva dejanja po veljavnih splošnih določbah o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost in javna pooblastila ali zoper gospodarstvo, se bodo ti izognili kaznovanju po teh določbah. Praktična posledica novega kaznivega dejanja bo takšna, da se bo moralo počakati na nova storjena dejanja, za vsa doslej ugotovljena kazniva dejanja te vrste pa bo treba kazenske postopke ustaviti, ker po stališču zakonodajalca doslej naj ne bi bila kazniva. To je pravzaprav amnestija, na kar opozarja eden izmed uglednih pravnikov in se sprašuje: bomo še pravna država? Se bo domneva nedolžnosti počasi sprevrgla v domnevo krivde? Državni svet opozarja tudi na dopolnitev določbe 58. člena KZ-1, ki posega v enako varstvo pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Po omenjeni določbi naj bi se v bodoče pogojna obsodba izrekala za vsa kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora, kar pomeni, da se ta opozorilna sankcija, ki je bila prvotno namenjena le za nadomestitev kratkotrajnih zapornih in denarnih kazni pri lažjih kaznivih dejanjih, razširja v splošno alternativo kaznovanju za 99 odstotkov obravnavanega kriminala, vključno z ubojem in podobnimi hudimi kaznivimi dejanji. Določbe o spremembah KZ-1 v splošnem delu tudi niso med seboj vsebinsko povezane, saj ob velikem poudarjanju priznanja krivde sam pojem krivde postaja sporen, ker se ob predvidenem reduciranju tako imenovane normativne krivde vključujejo v ta pojem sestavine, ki ne podpirajo nobenega teoretičnega koncepta krivde (na primer sama prištevnost o obstoju krivde še ničesar ne pove in to bi se jasno pokazalo tudi takrat, ko bi krivdo šteli za priznano, če bi storilec samega sebe ocenil kot prištevnega). Razlaga dopolnitve in spremembe Kazenskega zakonika (KZ-1), da se bo s spremenjenim kazenskim zakonom izboljšala učinkovitost pravne države nakazuje predvsem na politične in v manjši meri pravno argumentirane razloge. Ne glede na to, da pod pojmom učinkovitosti lahko razumemo različno, se učinkovitost kazenske zakonodaje lahko zazna le pri spremenjenem odnosu državnih organov do njene uporabe oziroma neuporabe, ne pa zgolj v podlagi spremenjenih splošnih pravil. * * * Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Bogomir Vnučec.
2. točka dnevnega reda: Predlog odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS-D) Državni zbor je zakon sprejel na 32. redni seji v sredo, 19. 10. 2011, in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop. Pismo humanitarnih in invalidskih organizacij, ki predloga odložilnega veta ne podpirajo, so svetniki prejeli po elektronski pošti 24. 10. 2011. Prav tako so po elektronski pošti 24. 10. 2011 prejeli odziv državnega svetnika Borisa Šuštaršiča, prvopodpisanega k predlogu odložilnega veta. Predlog odložilnega veta skupine državnih svetnikov (prvopodpisani Boris Šuštaršič) so svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 20. 10. 2011 in na klop. Predlog odložilnega veta je obravnavala Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport. Poročilo so svetniki prejeli na klop. Na klop so prejeli tudi predlog zahteve Državnega sveta. Predlog odložilnega veta sta obravnavali Interesna skupina lokalnih interesov in Interesna skupina negospodarskih dejavnosti. Stališči interesnih skupin so svetniki prejeli na klop. Predstavnik predlagateljev predloga odložilnega veta Boris Šuštaršič je podal obrazložitev. Predstavnik predlagateljev zakona Franco Juri, poslanec Državnega zbora je podal obrazložitev. Predsednik Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport dr. Zoltan Jan je pojasnil stališče komisije. V razpravi so sodelovali Boris Šuštaršič, Branimir Štrukelj, Alojz Kovšca in prof. dr. Jože Mencinger. Na dileme iz razprave je odgovorila predstavnica Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Tanja Dular, sekretarka na Direktoratu za invalide. Predsednik je predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve: Državni svet Republike Slovenije je na 35. izredni seji 25. 10. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS-D), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 19. oktobra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel
Z A H T E V O da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS-D). Obrazložitev: Državni svet Republike Slovenije je Dopolnjen predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije obravnaval na 41. seji 12. 10. 2011 in ga ni podprl zlasti zaradi postopka priprave predloga zakona, v katerega ni bil vključen pomemben del reprezentativnih invalidskih organizacij, ter zaradi občutnih vsebinskih posegov v veljavni Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije. S spremembo sestave Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacije bi se namreč poseglo v že ustaljen in dobro delujoč način razporejanja namenskih sredstev Loterije Slovenije invalidskim in humanitarnim organizacijam. Državni svet je v svojem mnenju opozoril na zakonsko obveznost zagotavljanja aktivnega sodelovanja invalidov pri oblikovanju kakršnihkoli sprememb na področju invalidskega varstva, na podlagi 3. odstavka 4. člena v Republiki Sloveniji ratificirane Konvencije o pravicah invalidov, ki pomeni implementacijo načela »Nič o invalidih brez invalidov«. Prav tako obveznost posvetovanja z invalidskimi organizacijami glede oblikovanja nacionalnih politik in ukrepov za zagotavljanje enakih možnosti in enake obravnave invalidov določa tudi 4. člen Zakona o invalidskih organizacijah (Uradni list RŠ, št. 108/2002 in 61/2006); Resolucija o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/2009) pa pripravljavce zakonodajnih aktov napotuje na upoštevanje načela transparentnosti, v smislu predstavljanja politike urejanja določenega področja čim širši javnosti, posebno pa ciljnim skupinam, na katere se nanaša. Hkrati pa omogočanje zainteresirani javnosti, da se s predlogi predpisov kakovostno seznanijo, nanje odzovejo in tudi vplivajo. Na nujnost upoštevanja načela »Nič o invalidih brez invalidov« sta v dopisih Nacionalnemu svetu invalidskih organizacij opozorila tudi Urad predsednika Republike Slovenije in Varuh človekovih pravic; na nujnost upoštevanja tega civilizacijskega družbenega odnosa do invalidov je opozorjeno tudi v sklepu Sveta Vlade RS za invalide, ki se je sicer izrecno opredelil proti obravnavani zakonski novelaciji. V primeru Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, katerega je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 19. oktobra 2011, v postopek oblikovanja tega zakonskega besedila ni bilo vključenih 16 reprezentativnih in 4 druge invalidske organizacije na državni ravni, ki so na podlagi 25. in 26. člena Zakona o invalidskih organizacijah povezane v Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije in ki bi bile z uveljavitvijo tega zakona močno oškodovane. Hkrati pa nikjer ni bilo jasno navedeno, katere organizacije se s sedanjim sistemom razporejanja namenskih sredstev naj ne bi strinjale in na podlagi katerih razvidnih dejstev. Zaradi napačnega postopka priprave predloga zakona, iz katerega je bil izločen zelo občutljiv del populacije, je morebitno vprašanje ustreznosti ali neustreznosti predlaganih sprememb sestave Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (v nadaljevanju: FIHO) postranskega pomena. Državni svet je ob obravnavi predloga zakona izrazil dvom tudi glede utemeljenosti obravnave predloga zakona po skrajšanem postopku, saj ne gre za manj zahtevne spremembe, temveč za spremembe, ki bodo posledično vplivale na višino deleža sredstev, namenjenega invalidskim in humanitarnih organizacijam. Tudi prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih v uvodu k predlogu zakona se dejansko ni nanašal na način delovanja primerljivih organov v primerjanih državah glede razporejanja koncesijskih dajatev od iger na srečo za dobre namene, kar bi bilo skladno z vsebino predlaganih sprememb in dopolnitev v noveli, temveč je bila prikazana zgolj ureditev področja prirejanja iger na srečo v posamezni predstavljeni članici EU. Predlog zakona prav tako ni bil pripravljen v skladu z napotili Resolucije o normativni dejavnosti iz njenega VI. poglavja, ki govori o namenu izdelave in uporabe presoje posledic predpisov in ki od predlagatelja akta med drugim terja tudi navedbe o sodelovanju z zainteresirano javnostjo. Tudi Varuh človekovih pravic je med drugim v svojem dopisu Nacionalnemu svetu invalidskih organizacij Slovenije ocenil, da pri pripravi obravnavane novele niso bila spoštovana minimalna priporočila, ki jih določa tretja alinea točke b) poglavja VII) Resolucije o normativni dejavnosti. Tudi Vlada Republike Slovenije je v svojem mnenju k zakonski noveli opozorila na to, da je problematika, povezana z izvajanjem poslanstva FIHO, izjemno občutljivo področje, ki je zelo zahtevno in kompleksno ter da je pri tem potrebno upoštevati socialne, finančne, zgodovinske in druge vidike dosedanjega financiranja invalidskih in humanitarnih organizacij. Prav tako je navedla, da so se koncesijske dajatve od prirejanja klasičnih iger na srečo ob ustanovitvi jugoslovanske oziroma kasneje slovenske loterije namenjale predvsem za financiranje dejavnosti invalidskih organizacij, šele v zadnjem obdobju pa tudi za financiranje humanitarnih in športnih organizacij ter da so zato imele invalidske organizacije vedno večino v loterijskem svetu in večji delež razpoložljivih finančnih sredstev. Argumenti predlagatelja zakona, da na podlagi trenutne sestave sveta FIHO »lahko« pride do konflikta interesov ter pripombe manjšega števila vzorčno ne-reprezentativnih invalidskih organizacij brez podkrepljenih dejstev ne bi smele biti relevanten razlog za zakonske spremembe. S parcialnimi rešitvami se namreč ne more celostno rešiti temeljnega problema, to je splošnega pomanjkanja zadostnih finančnih sredstev za zagotovitev financiranja delovanja invalidskih in humanitarnih organizacij v meri, kot bi si vsaka od njih želela. Pa tudi sredstva, ki jih FIHO razporeja na podlagi javnega razpisa, niso proračunska sredstva, ampak omejena namenska javna sredstva, ki so po zakonskih določilih dodeljena v upravljanje in porabo civilni družbi na področju invalidskih in humanitarnih organizacij ter je zato povečevanje predstavnikov države v sestavi Sveta FIHO v nasprotju s tem temeljnim izhodiščem sedanje sistemske ureditve. Kar se tiče namena doseganja še večje transparentnosti delovanja Sveta FIHO s predlaganimi spremembami njegove sestave, je pristop predlagatelja zakona vprašljiv. Sicer pa sta že sedaj tako razpis za pridobitev sredstev FIHO kot tudi prijavljanje posameznih organizacij za omenjena sredstva javna, ocenjevanje je komisijsko, sklep FIHO s poimensko navedenimi organizacijami, ki prejmejo sredstva, je prav tako javno objavljen. Razdelitev denarja in porabo slednjega nadzirajo na podlagi svojih pristojnosti tako FIHO kot Računsko sodišče ter davčna uprava. Vsi podatki o poslovanju pa so javno dostopni. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije v 2. členu ne podaja jasnih meril in kriterijev o tem, kdo je lahko član sveta FIHO, ampak izčrpno navaja kdo ne sme biti član sveta FIHO. Brez jasnih in objektivnih kriterijev izbire članov sveta FIHO in ob upoštevanju relativne majhnosti Slovenije in s tem omejenega števila ljudi, ki imajo dovolj znanja o delovanju invalidskih in humanitarnih organizacij in hkrati niso v eni od navedenih vlog, ki jih zakon navaja kot nesprejemljive za člana sveta FIHO, se zna zgoditi, da bo svet FIHO v prihodnje opravilno nesposoben. Zakoni in zakonske novelacije bi morali upoštevati tudi vpliv, ki ga bo imela njihova implementacija na uporabnike oziroma na upravičence do pravic, ki iz zakonov izhajajo. V zvezi z novelo Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije je zato potrebno poudariti, da je po mnenju uporabnikov sistem financiranja invalidskih in humanitarnih organizacij, v katerem se deloma zagotavljajo sredstva za delovanje nekaterih invalidskih organizacij iz državnega proračuna, večinoma pa se ureja financiranje preko FIHO, v Republiki Sloveniji trenutno dobro urejen. Tudi Evropski invalidski forum (European Disability Forum – EDF) slovenski model financiranja invalidskih organizacij ocenjuje kot primer dobre in uspešne prakse in ga postavlja za zgled večini novih držav članic EU ter kot dober primer izvajanja evropskega načela participativne demokracije v praksi. V zvezi z večkrat omenjenimi mnenji Računskega sodišča Republike Slovenije in dokumentacije Komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije, je za celovito oceno dejanskega stanja potrebno upoštevati tudi po-revizijska poročila Računskega sodišča iz leta 2004 in 2010, iz katerih izhaja, da je FIHO s popravljalnimi ukrepi zadovoljivo odgovoril na vse izpostavljene nepravilnosti. Ugotovljeni konflikt interesov v letu 2004 med Svetom FIHO kot razdeljevalcem sredstev ter Nadzornim odborom FIHO, torej ne v zvezi s Svetom FIHO samim po sebi, je bil razrešen tudi z zakonsko novelo v letu 2007. V letu 2010 izdano po-revizijsko poročilo navaja časovnico do kdaj naj FIHO pripravi spremembe in dopolnitve Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji, da bo lahko razpis leta 2013 potekal po novih pravilih. Tudi zato je nepotrebno na silo uvajati zakonske spremembe, saj čas za izvedbo omenjenih navodil še ni potekel. Prav tako ne gre oporekati zakonskim pristojnostim Komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije glede omejevanja in preprečevanja korupcije ter nadzora nad nezdružljivostjo funkcij z drugimi funkcijami in dejavnostmi, vendar bi bilo potrebno področje urejanja državne invalidske in socialne politike distancirati od teh vprašanj v smislu razumevanja slednjega kot avtonomnega področja v pristojnosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Mnenje Komisije za preprečevanje korupcije je med drugim postavljeno na zgrešeni predpostavki, da FIHO razporeja svoja sredstva tudi posameznim fizičnim osebam, kar ne drži, saj se sredstva razporejajo samo pravnim osebam, to je invalidskim in humanitarnim organizacijam. Vsa stališča in predlogi Komisije za preprečevanje korupcije za prenos pomembnega dela pristojnosti FIHO na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve temeljijo na nekritično povzetih subjektivno izraženih sumih, ki niso bili preverjeni v transparentnih pravnih postopkih, v katerih bi se ugotavljalo resnično stanje. Presežek prihodkov nad odhodki v FIHO nikoli ni bil namenjen za kaj drugega kot sofinanciranje posebnih socialnih programov, delovanje organizacij ter razvojne investicije. So pa bile za te namene izoblikovane rezervacije v obdobju boljših let, da so se lahko pokrivali nižji prilivi iz naslova koncesij iz iger na srečo v slabših letih. Tako so omenjena sredstva iz naslova rezervacij ravno v letošnjem letu omogočila izvajanje programov, namenjenih okrog 145.000 ljudem, v polni meri, navkljub nižjim prejetim sredstvom iz naslova koncesij od načrtovanih (januarja 2011 v višini 90 % predvidenih sredstev, februarja 2011 76 % in marca 2011 63,5 %). FIHO je tako v letošnjem letu razdelil sredstva v višini nekaj čez 22 milijonov evrov 25 invalidskim organizacijam (na državni ravni jih je registriranih 27 z več kot 220 lokalnimi društvi) in 67 humanitarnim organizacijam (registriranih jih je nekaj čez 90 na državni ravni), s tem da so bili prihodki nižji od pričakovanih, zaradi splošnega znižanja prihodkov Loterije Slovenije. Pri tem je potrebno opozoriti na to, da se je z vsako od dosedanjih novelacij zakona (sedanja je četrta po vrsti) spremenilo delitveno razmerje med invalidskimi in humanitarnimi organizacijami, ki se je od začetnih 90 % : 10 % znižalo na trenutno veljavnih 65 % : 35 %. Cilj »uravnoteženosti« predstavništva v FIHO pa gre v smeri vzpostavitve razmerja 50 % : 50 %. S predlagano spremembo glede sestave FIHO bi torej prišlo do občutne prerazporeditve sredstev v korist humanitarnih organizacij, pri čemer pa bi se po vsej verjetnosti doseglo le to, da bi se do sedaj izražena nesoglasja glede ustreznosti razporejanja finančnih sredstev posameznih invalidskih organizacij potencirano prenesla na stran humanitarnih organizacij, ne pa bi se razrešilo osnovnega problema – splošnega pomanjkanja finančnih sredstev za uresničenje vseh želenih programov s strani invalidskih in humanitarnih organizacij. Z zakonom se na način, ki ni skladen ne z načeli Konvencije o pravicah invalidov, ne z Zakonom o invalidskih organizacijah in ne z Resolucijo o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/2009), neutemeljeno posega v sestavo Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji in na parcialen način rešuje zelo kompleksno vprašanje – vprašanje zagotavljanja ustrezne višine finančnih sredstev za financiranje delovanja invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji. * * * Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Boris Šuštaršič.
Vodenje seje je predvzela podpredsednica Lidija Jerkič.
3. točka dnevnega reda: Predlog odložilnega veta na Zakon o dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1F) * RAZŠIRITEV Državni zbor je zakon sprejel na 32. redni seji v sredo, 19. 10. 2011, in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop. Predlog odložilnega veta Interesne skupine delodajalcev so svetniki prejeli po elektronski pošti na dan seje, 25. 10. 2011 in na klop. Predlog odložilnega veta je obravnavala Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance. Poročilo so svetniki prejeli na klop. Na klop so prejeli tudi predlog zahteve Državnega sveta. Predlog odložilnega veta je obravnavala Interesna skupina lokalnih interesov. Stališče interesne skupine so svetniki prejeli na klop. Predstavnik predlagatelja predloga odložilnega veta Borut Meh je podal obrazložitev. Predsednik Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance mag. Stojan Binder je pojasnil stališče komisije. Razpravljal je Boris Šuštaršič. Besedo je imela Alenka Avberšek iz Gospodarske zbornice Slovenije. Podpredsednica je predlagala v sprejem naslednji predlog zahteve: Državni svet Republike Slovenije je na 35. izredni seji 25. 10. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1F), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 19. oktobra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel
Z A H T E V O da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1F). Obrazložitev: Državni zbor je Zakon o dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1F) sprejel na 32. redni seji, dne 19. 10. 2011. Predlog zakona v novem 10.a členu določa, da ustanovitelj, družbenik, član poslovodstva ali organa nadzora ne more biti, kdor je član poslovodstva ali organa nadzora velike, srednje oziroma majhne družbe nad katero je bil začet eden izmed stečajnih postopkov zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja in sicer deset let od končanja takšnega postopka, razen če v nepravdnem postopku dokaže, da je v takšni družbi ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Enake omejitve naj bi veljale tudi za osebe, ki so opravljale funkcijo poslovodenja ali nadzornega organa v takšnih družbah in sicer kadar koli v obdobju dveh let pred začetkom postopka zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja, smiselno pa tudi za podjetnike. Dodatno predlog zakona v novem 10.b členu določa, da sodišče po uradni dolžnosti osebi, ki je bila član poslovodstva ali organa nadzora velike, srednje oziroma majhne družbe, nad katero je bil začet postopek zaradi insolventnosti ali prisilnega prenehanja, odvzame pooblastilo oziroma upravičenje za vodenje poslov oziroma jo odpokliče z mesta člana organa nadzora v vseh družbah, kjer ta oseba opravlja tovrstno funkcijo in sicer za obdobje desetih let od končanja takšnega postopka, razen če dokaže, da je v takšni družbi ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Ob navedenem se ne sme spregledati dejstva, da so postopki zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja zakoniti postopki, ki jih ureja zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. ZFPPIPP med drugim ureja tudi odgovornosti poslovodstva, nadzornih organov in družbenikov glede upravljanja tveganj in upravljanja likvidnostnih tveganj v družbah, tako ob normalnem poslovanju družb, ob insolventnosti kot tudi v postopkih prisilnega prenehanja. Vse morebitne kršitve tega zakona so že danes sankcionirane. Državni svet ocenjuje, da s predlagano novelo zakona, poseg v ustavno pravico svobode podjetniške pobude, pravice do zasebne lastnine in svobodne izbire dejavnosti oziroma poklica, ni sorazmeren začrtanemu cilju. Test
sorazmernosti namreč zahteva, da mora biti poseg v človekove pravice nujen, da so izbrana sredstva pravno dopustna in da so sredstva, ki zasledujejo stvarno upravičen in legitimen cilj, primerna. Prav tako mora biti vzpostavljeno proporcionalno razmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroči uporaba sredstva in med ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva v korist skupnosti. Ni sprejemljivo, da se iz sankcioniranja izvzame družbenike, poslovodje in nadzornike malih in mikro družb, saj prav v teh največkrat prihaja do zlorab insolventne zakonodaje. Državni svet opozarja, da novela zakona pušča številna odprta vprašanja :
* * * Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Borut Meh. * Ker je sejo vodila podpredsednica, je glasovala z glasovalno napravo št. 1, ki je sicer glede na sedežni red dodeljena predsedniku.
4. točka dnevnega reda:Predlog odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K) * RAZŠIRITEV Državni zbor je zakon sprejel na 32. redni seji v sredo, 19. 10. 2011, in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop. Poročilo in predlog odložilnega veta Komisije za državno ureditev so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog zahteve Državnega sveta. Predstavnik predlagatelja predloga odložilnega veta Mihael Jenčič je podal obrazložitev. Predstavnik predlagatelja zakona Aleš Zalar, minister za pravosodje je podal obrazložitev. Repliko je imel Mihael Jenčič. Podpredsednica je predlagala v sprejem naslednji predlog zahteve: Državni svet Republike Slovenije je na 35. izredni seji 25. 10. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 19. oktobra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel
Z A H T E V O da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K). Obrazložitev: Državni zbor je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K) sprejel na 32. redni seji, dne 19. 10. 2011. Državni zbor je na zadnji redni seji sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah kazenskega postopka, novelo Kazenskega zakonika in Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Državni svet ugotavlja, da vsi omenjeni zakoni prinašajo številne in korenite spremembe v slovenski pravni red, zlasti pa Zakon o kazenskem postopku. V sedaj veljavnem 17. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP-J) je uzakonjeno načelo iskanja materialne resnice pred sodišči in državnimi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Ti organi morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, tako da morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v tem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pa ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila, s katerimi bi bila ta pravica omejena. 17. in 18. člen ZKP-J, ki imata uzakonjeno načelo iskanja materialne resnice v kazenskem postopku, z novelo ZKP-K nista spremenjena, torej je mogoče povzeti, da je še vedno v veljavi načelo iskanja materialne resnice. Državni svet poudarja, da ZKP-K prinaša določbe, ki niso skladne z načelom materialne resnice oziroma takšnemu načelu izrecno nasprotujejo. Novi 285.a člen ZKP-K prinaša novost - predobravnavni narok. Nedvomno je ta novost za slovenski pravni sistem načeloma koristna, saj omogoča koncentriranje kazenskega postopka, vendar pa imajo podrobnejše določbe, zlasti določba tretjega odstavka, točka 4 tako omejitev, da postavlja pod vprašaj načelo iskanja materialne resnice. V 3. točki tretjega odstavka novega 285a. člena je namreč določeno, da lahko obtoženec na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi ter poda druge procesne predloge in se izjavi o načinu poteka glavne obravnave, v 4. točki istega odstavka pa je izrecna omejitev, da bo imel obtoženec v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokaze in druge predloge le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem (predobravnavnem) naroku. Taka določba pomeni, da obtoženec nima pravice po zaključenem predobravnavnem naroku predlagati dokazov v svojo korist, če je za take dokaze vedel (pa je morebiti zgolj pozabil predlagati pravočasno izvedbo razbremenilnih dokazov) oziroma sodišče ne bo več iskalo materialne resnice oziroma ne bo po resnici in popolnoma ugotovilo dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP-J). Državni svet meni, da je nesprejemljivo, da gornja omejitev ne velja za državnega tožilca, kar predstavlja favoriziranje ene od strank v postopku, ki imata načeloma enak procesni položaj. Citirani novi člen zakona je tudi v nasprotju z določbo 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, ki določa pogoje za obnovo postopka. Po tej določbi se lahko postopek, kadar se navedejo nova dejstva, ali se predložijo novi dokazi, obnovi. V čem je potem smisel dokazne prekluzije na predobravnavnem naroku, saj lahko obdolženec takšna dejstva ponovno navaja v predlogu za obnovo postopka, kar pomeni, da novi 285a. člen v bistvu samo podvaja postopke in v ničemer ne služi zmanjšanju števila sodnih postopkov in skrajšanju sojenja v posamičnih kazenskih zadevah. Novela ZKP-K prinaša tudi novost glede priznanja krivde obdolženca oziroma obtoženca. 285c. člen v tretjem odstavku izrecno določa, da obdolženec priznanja krivde ne more preklicati, kar je nedopustno, saj bi sodišče ne glede na priznanje krivde moralo popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo sodne odločbe. Paradoksalna situacija bi nastala, če bi sodišče po uradni dolžnosti iskalo materialno resnico, obdolženec bi krivdo priznal, pa je ne bi mogel preklicati, sodišče pa v postopku ne bi zbralo dovolj dokazov, na katere bi lahko oprlo sodno odločbo. Državni svet opozarja, da je priznanje krivde (285a./1 člen ZKP-K) in dogovor glede višine kazni z državnim tožilcem (285c in č ZKP) v izrecnem nasprotju z določbo 299. člena ZKP, ki izrecno nalaga predsedniku senata, da je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti. Predlagane spremembe so med številnimi še ostalimi spremembami v noveli ZKP-K takšne, s kakršnimi se slovenski pravni red še ni srečal. Državni svet poudarja, da mora biti kazensko pravo, s katerim država uveljavlja svoj pravni red med državljani in pravnimi osebami, jasno kodificirano, predvidljivo in seveda tudi učinkovito. Zaradi učinkovitosti država z vsem svojim oblastnim aparatom (policijo, tožilstvom, sodišči in drugimi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku), ko nastopa običajno proti posamezniku, domnevnemu storilcu kaznivega dejanja, ne sme kršiti osnovnih temeljnih načel, ki jih je prav tako sprejela in uzakonila. Državni svet poudarja, da mora država spoštovati pravila, kadar uveljavlja svoj pravni red pred sodišči, saj je močnejši nasprotnik v primerjavi s posameznikom, zoper katerega začne kazenski postopek. Zgolj zaradi učinkovitosti takega postopka ne more in ne sme odstopiti od temeljnega načela kazenskega procesnega prava, to je od iskanja materialne resnice, tako da s številnimi izjemami in omejitvami zaobide smisel in cilj kazenskega postopka, določen v prvem členu ZKP-J. Ta zakon določa pravila, ki naj zagotavljajo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka. Celo drugi odstavek 3. člena ZKP-K določa smiselno enako: sodišče sme obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Državni svet meni, da predlagane rešitve niso dobro premišljene in so ne glede na sorazmerno dolgo pripravo v nasprotju z nespremenjenimi določbami ZKP-J in same s seboj. * * * Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Mihael Jenčič. ** Ker je sejo vodila podpredsednica, je glasovala z glasovalno napravo št. 1, ki je sicer glede na sedežni red dodeljena predsedniku.
5. točka dnevnega reda: Predlog odložilnega veta na Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) * RAZŠIRITEV Državni zbor je zakon sprejel na 32. redni seji v sredo, 19. 10. 2011, in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop. Poročilo in predlog odložilnega veta Komisije za državno ureditev so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog zahteve Državnega sveta. Predstavnik predlagatelja predloga odložilnega veta Mihael Jenčič je podal obrazložitev. Predstavnik predlagateljev zakona Franco Juri, poslanec Državnega zbora je podal obrazložitev. V razpravi so sodelovali Mihael Jenčič, Rastislav Jože Reven, Boris Šuštaršič, Alojz Kovšca, Bojan Papič, Vincenc Otoničar in dr. Zoltan Jan. Na dileme iz razprave sta odgovorila Franco Juri, poslanec Državnega zbora in Aleš Zalar, minister za pravosodje. Alojz Kovšca je obrazložil svoj glas. Podpredsednica je predlagala v sprejem naslednji predlog zahteve: Državni svet Republike Slovenije je na 35. izredni seji 25. 10. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 19. oktobra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel
Z A H T E V O da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Obrazložitev: Državni zbor je Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) sprejel na 32. redni seji, dne 19. 10. 2011. Državni svet ugotavlja, da zakon prinaša v slovenski pravni red ureditev, kakršne zakonodaja doslej ni poznala - obrnjeno dokazno breme, tako da mora domnevni storilec izkazati izvor premoženja. Državni svet poudarja, da je tovrstna rešitev, ki jo prinaša predpis, dejansko nova in predstavlja korenito spremembo glede dokazovanja izvora premoženja. Institutu obrnjenega dokaznega bremena glede na številne ekscese v družbi, ki so se pokazali pri pridobivanju premoženja, ni mogoče utemeljeno oporekati. Državni svet opozarja na določbe zakona, ki strokovno niso najboljše: 1. Zakon nesorazmerno v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji kriminalizira gospodarsko dejavnost, tako da predvideva finančno preiskavo za vsa (ne zgolj taksativno našteta) kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Res ima zakon tudi omejitev glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, za katera je mogoče začeti finančno preiskavo, ta omejitev pa je opredeljena tako, da je mogoče preiskovati izvor premoženja v primerih, ko se sumi storitev kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper katero je zagrožena kazen 3 let ali več zapora. Ker so kazniva dejanja in kazen določene v kazenskem zakonu, zlasti v Kazenskem zakoniku, je potrebno tam poiskati, katera kazniva dejanja zoper gospodarstvo je imel zakonodajalec v mislih. Pregled Kazenskega zakonika pokaže, da za nobeno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo ni zagrožena nižja kazen kakor 3 leta zapora. Omejitev tako nima nobenega smisla in predstavlja napako. 2. Za uvedbo finančne preiskave, ki ima lahko za posledico odvzem premoženja posamezniku, je določen najnižji možni dokazni standard, ki ga pozna kazensko pravo, to je "razlog za sum" storitve kaznivega dejanja, na drugi strani pa predstavlja uvedba preiskave enega od najhujših in najbolj ogrožujočih posegov v sfero posameznika. Razlog za sum je dokazni standard, ki v kazenskem pravu ne zadošča niti za uvedbo preiskave zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja, potreben je vsaj "utemeljen sum". 3. Zakon izhaja iz predpostavke, da je celotno premoženje, ki ga je posameznik ustvaril, pridobil s kaznivimi dejanji oziroma iz ukvarjanja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Razmišljanje zakonodajalca, ki ga je uzakonil s sprejemom Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, je nevzdržno. Podjetnik, ki naj bi s posameznim dejanjem oškodoval upnike ali ogoljufal poslovne partnerje ter jim na ta način povzročil škodo, odgovarja s celotnim svojim premoženjem, ne glede na to, na kak način je celoto ustvaril. Drugače povedano zakon za uvedbo postopka ne predvideva nikakršne povezave med očitkom konkretnega kaznivega dejanja in premoženjem v lasti posameznika oziroma izvorom tega premoženja. V primeru, da je storilec očitanega konkretnega kaznivega dejanja, za katerega je bil sprožen kazenski postopek in tudi finančna preiskava, po zaključku kazenskega postopka oproščen, ni jasno, kako bo tekel ali se zaključil postopek finančne preiskave, saj zakon tovrstne situacije ne ureja. Nekdo lahko vloži ovadbo zoper podjetnika, ki ga je ogoljufal, in vrednost presega 50.000,00 EUR. Že vložena kazenska ovadba je gotovo razlog za sum storitve kaznivega dejanja in za uvedbo finančne preiskave z vsemi posledicami, ki jih predvideva zakon. Če v tem postopku oziroma v sporednem, ki ga prav tako predvideva zakon, podjetnik ne bo mogel ovreči domneve o nezakonitosti izvora svojega celotnega premoženja, mu bodo ne glede na izid kazenskega postopka kljub temu zasegli premoženje, kar je v celoti nesprejemljivo. Skratka ko se postopek finančnega nadzora začne, izid kazenskega postopka zaradi dejanja, ki je bil razlog za uvedbo finančnega nadzora, nima nobenega vpliva oziroma pomena, čeprav v kazenskem pravu veljajo mnogo višji pravni standardi za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja. 5. Med različnimi oblikami udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja (torej med storilcem, napeljevalcem in pomagačem) zakon ne dela razlike. Celo v primeru, če je kdo osumljen zgolj pomoči pri storitvi kaznivega dejanja in ni imel od tega nobene koristi oziroma si ni nezakonito pridobil premoženja, je zoper njega mogoče uvesti finančno preiskavo z vsemi v zakonu predvidenimi posledicami. 6. Posredovanje podatkov je urejeno tako, da lahko državni tožilec kadarkoli in za kogarkoli brez kakršnihkoli omejitev zahteva od pristojnih organov in inštitucij osebne podatke o posamezniku. Za takšno preiskovanje državno tožilstvo ne potrebuje dovoljenja, ker zadostuje, da je v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 10. člena sam ugotovil, da so podani razlogi za sum, da je storjeno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo. Državnemu tožilcu je torej brez kakršnihkoli omejitev ali nadzora sodišča prepuščeno, da odloča o finančni preiskavi. 7. Nevzdržna je tudi določba do odškodnine osebi, kateri je bilo premoženje začasno zaseženo oziroma zavarovano pa na koncu ni prišlo do odvzema. Po določbi prvega odstavka 45. člena ima takšna oseba pravico do odškodnine samo v primeru, če mu je bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem. Določba dejansko pomeni, da odškodnine v primeru neutemeljenega začasnega zasega oziroma zavarovanja ni mogoče uveljavljati, saj je nemogoče dokazati, da bi državno tožilstvo oziroma sodišče ravnalo protipravno, ko je zahtevalo finančno preiskavo. Zakon torej posega na področje obligacijskih razmerij in jih ureja drugače, kot jih določa OZ, pri čemer izrecno favorizira državo oziroma državne organe tako glede odgovornosti za nastalo škodo, glede rokov, v katerih je mogoče uveljavljati odškodnino in glede plačila obresti (3 mesece namesto 3 leta, obresti na vpogled namesto zakonskih zamudnih obresti). 8. Zakon uveljavlja retroaktivnost, saj predvideva uporabo za nazaj, torej za primere, ko predpis še ni bil sprejet. * * * Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Mihael Jenčič.
*** Ker je sejo vodila podpredsednica, je glasovala z glasovalno napravo št. 1, ki je sicer glede na sedežni red dodeljena predsedniku. - - - Podpredsednica je zaključila 35. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državnim svetnikom ter vabljenim zahvalila za razpravo in sodelovanje. |
|
| Povezane vsebine | |
 |
35. izredna seja Državnega sveta Republike Slovenije |