Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K)

Državni svet Republike Slovenije je na 35. izredni seji 25. 10. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), ki ga je Državni zbor sprejel na 32. redni seji 19. oktobra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K).

Obrazložitev:

Državni zbor je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem  postopku (ZKP-K) sprejel na 32. redni seji, dne 19. 10. 2011.

Državni zbor je na zadnji redni seji sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah kazenskega postopka, novelo Kazenskega zakonika in Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.

Državni svet ugotavlja, da vsi omenjeni zakoni prinašajo številne in korenite spremembe v slovenski pravni red, zlasti pa Zakon o kazenskem postopku.

V sedaj veljavnem 17. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP-J) je uzakonjeno načelo iskanja materialne resnice pred sodišči in državnimi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Ti organi morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, tako da morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v tem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pa ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila, s katerimi bi bila ta pravica omejena.

17. in 18. člen ZKP-J, ki imata uzakonjeno načelo iskanja materialne resnice v kazenskem postopku, z novelo ZKP-K nista spremenjena, torej je mogoče povzeti, da je še vedno v veljavi načelo iskanja materialne resnice.

Državni svet poudarja, da ZKP-K prinaša določbe, ki niso skladne z načelom materialne resnice oziroma takšnemu načelu izrecno nasprotujejo.

Novi 285.a člen ZKP-K prinaša novost - predobravnavni narok.

Nedvomno je ta novost za slovenski pravni sistem načeloma koristna, saj omogoča koncentriranje kazenskega postopka, vendar pa imajo podrobnejše določbe, zlasti določba tretjega odstavka, točka 4 tako omejitev, da postavlja pod vprašaj načelo iskanja materialne resnice.

V 3. točki tretjega odstavka novega 285a. člena je namreč določeno, da lahko obtoženec na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi ter poda druge procesne predloge in se izjavi o načinu poteka glavne obravnave, v 4. točki istega odstavka pa je izrecna omejitev, da bo imel obtoženec v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokaze in druge predloge le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem (predobravnavnem) naroku.

Taka določba pomeni, da obtoženec nima pravice po zaključenem predobravnavnem naroku predlagati dokazov v svojo korist, če je za take dokaze vedel (pa je morebiti zgolj pozabil predlagati pravočasno izvedbo razbremenilnih dokazov) oziroma sodišče ne bo več iskalo materialne resnice oziroma ne bo po resnici in popolnoma ugotovilo dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP-J).

Državni svet meni, da je nesprejemljivo, da gornja omejitev ne velja za državnega tožilca, kar predstavlja favoriziranje ene od strank v postopku, ki imata načeloma enak procesni položaj.

Citirani novi člen zakona je tudi v nasprotju z določbo 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, ki določa pogoje za obnovo postopka. Po tej določbi se lahko postopek, kadar se navedejo nova dejstva, ali se predložijo novi dokazi, obnovi. V čem je potem smisel dokazne prekluzije na predobravnavnem naroku, saj lahko obdolženec takšna dejstva ponovno navaja v predlogu za obnovo postopka, kar pomeni, da novi 285a. člen v bistvu samo podvaja postopke in v ničemer ne služi zmanjšanju števila sodnih postopkov in skrajšanju sojenja v posamičnih kazenskih zadevah.

Novela ZKP-K prinaša tudi novost glede priznanja krivde obdolženca oziroma obtoženca.

285c. člen v tretjem odstavku izrecno določa, da obdolženec priznanja krivde ne more preklicati, kar je nedopustno, saj bi sodišče ne glede na priznanje krivde moralo popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo sodne odločbe.

Paradoksalna situacija bi nastala, če bi sodišče po uradni dolžnosti iskalo materialno resnico, obdolženec bi krivdo priznal, pa je ne bi mogel preklicati, sodišče pa v postopku ne bi zbralo dovolj dokazov, na katere bi lahko oprlo sodno odločbo.

Državni svet opozarja, da je priznanje krivde (285a./1 člen ZKP-K) in dogovor glede višine kazni z državnim tožilcem (285c in č ZKP) v izrecnem nasprotju z določbo 299. člena ZKP, ki izrecno nalaga predsedniku senata, da je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti.

Predlagane spremembe so med številnimi še ostalimi spremembami v noveli ZKP-K takšne, s kakršnimi se slovenski pravni red še ni srečal.

Državni svet poudarja, da mora biti kazensko pravo, s katerim država uveljavlja svoj pravni red med državljani in pravnimi osebami, jasno kodificirano, predvidljivo in seveda tudi učinkovito.

Zaradi učinkovitosti država z vsem svojim oblastnim aparatom (policijo, tožilstvom, sodišči in drugimi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku), ko nastopa običajno proti posamezniku, domnevnemu storilcu kaznivega dejanja, ne sme kršiti osnovnih temeljnih načel, ki jih je prav tako sprejela in uzakonila.

Državni svet poudarja, da mora država spoštovati pravila, kadar uveljavlja svoj pravni red pred sodišči, saj je močnejši nasprotnik v primerjavi s posameznikom, zoper katerega začne kazenski postopek. Zgolj zaradi učinkovitosti takega postopka ne more in ne sme odstopiti od temeljnega načela kazenskega procesnega prava, to je od iskanja materialne resnice, tako da s številnimi izjemami in omejitvami zaobide smisel in cilj kazenskega postopka, določen v prvem členu ZKP-J. Ta zakon določa pravila, ki naj zagotavljajo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka.

Celo drugi odstavek 3. člena ZKP-K določa smiselno enako: sodišče sme obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi.

Državni svet meni, da predlagane rešitve niso dobro premišljene in so ne glede na sorazmerno dolgo pripravo v nasprotju z nespremenjenimi določbami ZKP-J in same s seboj.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Mihael Jenčič.