Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Uvodni nagovor na odprtju festivala Inovativnost-izzivi gospodarskega razvoja in 3. mednarodnega sejma inovacij
Gospodarsko razstavišče, Ljubljana, 23.maj 2011

Spoštovane udeleženke in udeleženci festivala, cenjeni gostje iz tujine in domovine, gospe in gospodje,

z velikim veseljem sem sprejel povabilo, da se udeležim letošnjega že tradicionalnega dogodka gospodarstva Osrednjeslovenske in Notranjsko-kraške regije in v veliko čast mi je, da vam lahko spregovorim.

Leta 2008, ko se je dogodek prvič odvijal, je svet in Slovenija z njim, že zakorakal v globoko finančno in gospodarsko krizo. Takrat si nihče ni predstavljal, da bodo posledice za slovensko gospodarstvo in državo tako kompleksne in dolgoročne. Predvsem pa si ni nihče predstavljal, da bo pot iz krize tako težka. To velja tudi za osrednjeslovensko regijo, ki je za naše razmere gospodarski tiger in gonilo razvoja našega gospodarstva, saj tukajšnja podjetja ustvarjajo skoraj polovico vse slovenske dodane vrednosti na zaposlenega in polovico dobička države. Osrednjeslovenska regija upravičeno velja za najrazvitejšo in najuspešnejšo regijo, zato se v gospodarski klimi te regije odraža utrip gospodarstva celotne države.

Inovacije so se vselej izkazale kot ključne za ustvarjanje višje dodane vrednosti proizvodov in storitev, novih pristopov, novih metod in novih procesov in so na ta način najpomembnejši dejavnik dolgoročnega, trajnega in trdnega gospodarskega razvoja in kakovosti življenja državljanov. Zato je razumljivo, da je izboljšanje inovacijske sposobnosti ter razvoj kreativnega in z znanjem podprtega gospodarstva prioritetni cilj Evropske unije, čemur sledijo tudi evropski projekti za gospodarstvo. Inovativnost je tisti vzvod, od katerega si Evropa v globaliziranem svetu obeta največ, saj današnji gospodarski, ekološki in socialno - zaposlitveni problemi zahtevajo predvsem inovativne rešitve. To mora biti tudi cilj slovenskega gospodarstva.

Kazalci gospodarskega razvoja v zadnjih letih so zaskrbljujoči. Dodana vrednost okrog 33.000 evrov na zaposlenega je pokazatelj, da gre trend pri nas v napačno smer, kajti dodana vrednost je skupni in najboljši kazalec inovativnosti v družbi. Višina dodane vrednosti je nižja od evropskega povprečja nizko-tehnoloških panog v letu 2000, morala bi biti vsaj okrog 50.000 evrov, da bi lahko bili zadovoljni. Slovenija se po inovativnosti približuje evropskem repu.

Vzrokov za naše zaostajanje je precej. Ne na nivoju samega inovativnega potenciala - ta je velik in se vsako leto kaže v velikem številu prijavljenih patentov in izumov. Statistika tako potrjuje, da na ravni posameznikov obstaja klima ustvarjalnosti. V osnovi pa vendarle gre bolj za inventivnost, kot pa inovativnost. Te pa je na širši družbeni ravni bistveno manj. Malo je inovativnih trženjskih prebojev, znanj in usmeritev, inovacij na prodajnih poteh. Zdi se, da v Sloveniji manjka širša ustvarjalna skupnost, ki bi bila sposobna srkati ideje in jih nadgraditi v novo kvaliteto, nov produkt, in ga uspešno plasirati na novih trgih. Ne gre le za tehnološki preboj, četudi je ta seveda izjemnega pomena, temveč za celotno paleto inovativnih praks, inovativnosti v poslovanju od ideje do kupca na globalnem trgu. Inovativnost je gradnik odličnosti in pot do odličnosti.

Obstajajo podjetja, ki jim preboj uspeva in bi jih morali postaviti za vzgled ter se od njih učiti. Veliko preveč se namreč ukvarjamo s posledicami, kot pa z vzroki, preveč v ospredje postavljamo negativne primere, namesto da bi z zgledi spodbujali družbeno klimo ustvarjalnosti. In ravno v poti je bistvo doseganja bolj proaktivne in pozitivne družbene situacije, v kateri ima inovativnost pomembno mesto.

Odgovornost za razvojno zaostajanje ter negativno družbeno klimo vidim predvsem na strani lastniških elit in države. Lastniki so se namesto z razvojem v osnovni dejavnosti pogosto raje ukvarjali z veliko bolj donosnim finančnim inženiringom. Razvoj pa mora biti vselej dolgoročno zastavljen - kratkoročno predstavlja strošek in šele dolgoročno prihodek in morda kasneje tudi dobiček. Zaradi velikih privatizacijskih ambicij posameznikov je v škodo podjetij, zaposlenih in javnega interesa, preprosto zmanjkalo sredstev za investicije. Tudi premoženje, ki se ga pripisuje podjetjem, je v fazi privatizacije v veliki meri last bank in ostalih finančnih institucij.

Ključen problem je, da je slovensko gospodarstvo, ki je od osamosvojitve sicer ostalo eno najbolj izvozno orientiranih v EU, s približno 70% deleža izvoza v BDP, zaradi vsebinske neprestrukturiranosti ostalo v zadnjih dvajsetih letih pretežno na nizko in srednje nizko tehnoloških ravni. Znanje, ki ga je v Sloveniji veliko, se je nižji tehnološki ravni večinoma prilagajalo, namesto da bi inženirji, razvojniki, ki so ključni za usmerjanje razvoja, skupaj z lastniki izvedli tehnološki in razvojni preboj. V sferi gospodarstva je dejavna le ¼ vseh raziskovalcev, med tem ko je v tujini to razmerje ravno obratno. Na ta način ne more biti zadovoljivega prenosa rezultatov razvojno-raziskovalnih invencij v gospodarstvo, na trge in v družbo. A če hočemo narediti tehnološki preboj, potrebujemo odlično znanost, potrebujemo odlično gospodarstvo in dvakrat odlične povezave med gospodarstvom in znanostjo, ki jih mora zagotavljati država. Za razvoj slovenskega gospodarstva in družbe je življenjskega pomena, da vlaganja v razvoj in raziskave dosežejo močnejši odblesk v obliki povečanja dodane vrednosti v Sloveniji. Med skrajnimi usmeritvami samozadostnega akademsko naravnanega razvojno-raziskovalnega koncepta in med skrajnim pragmatizmom vlaganj zgolj v profitno jasne projekte je potrebno najti pravo mero. Pri tem pa upoštevati danost dimenzije Slovenije in visoke pragove vlaganj od odlične invencije v tehnično izpiljeno rešitev, v razvoj tehnologije zanjo in – posebej kritično - v naraščajoč potrebni obseg investicij v tržno usposobitev proizvoda ali storitve. Prevelik obseg razvoja znanja na zalogo ali zgolj v dobro obogatitve svetovne zakladnice znanja je za Slovenijo v tej situaciji lahko večje razkošje kot bi si ga smeli privoščiti!

Slovenska podjetja so tako danes pretežno dobavitelji sestavnih delov z relativno nizko dodano vrednostjo, ki lahko konkurirajo le z nizko ceno in primerno kvaliteto in jih je zato mogoče kadarkoli zamenjati s cenejšimi. Konkurenčnost smo dolga leta gradili na ceni delovne sile, ne pa na razvoju in novih produktih z višjo dodano vrednostjo. Posledično je kriza pri nas še toliko hujša kot v drugih državah in pot iz nje bistveno težja. Po podatkih SURS je v času krize zaradi zmanjšanega zunanjega povpraševanja najbolj (v letu 2009 za skoraj 30% glede na leto 2008) upadla proizvodnja v dejavnostih z nizko in srednje-nizko tehnološko intenzivnostjo. V dejavnostih z višjo tehnološko intenzivnostjo je bil ta upad manjši.

Tudi država nastopa kot negativni junak – prepogosto deluje kot slab lastnik v mnogih podjetjih. In kar je najpomembneje - ker so vse dosedanje vlade od osamosvojitve dalje odlašale z izvedbo pomembnih strukturnih reform, od trga dela, tehnološke politike, modela gospodarjenja z državnimi deleži v gospodarstvu - slovenskemu gospodarstvu niso bili omogočeni pogoji za prestrukturiranje. Pri tem so bila spregledani naši največji naravni potenciali, ki bi morali predstavljati določeno konkurenčno prednost - to so: geostrateški položaj Slovenije, ustvarjalna moč slovenskega človeka, les in voda. Zavedajmo se, da država ne more biti inovativna namesto nas, lahko pa zagotovi stabilno okolje, stabilno politiko, zgradi poslovno okolje, omogoči prenos znanja in inovativnost razbremeni.

V Državnem svetu smo že večkrat poudarili, da je inovativnost tisti vzvod, ki bi lahko predstavljal način oblikovanja in udejanjanja vse bolj potrebnih družbenih sprememb. Pred letom dni smo ustanovili Svet za inovativno družbo in inovativnost opredelili kot temeljni vzvod oblikovanja in udejanjanja nove družbeno-gospodarske paradigme, to je novega, bolj poštenega, a hkrati dinamičnega družbenega dogovora. A ljudje, ki so nezadovoljni, razočarani, besni na politiko, besni na slabo gospodarsko situacijo, bodo težko sproščali svoje inovacijske potenciale v smeri javnega dobra in dobrega za sebe. Zato potrebujemo spremembo stanja duha, ki bo omogočila sprostitev zavrtih inovacijskih potencialov in vzpodbudila razvoj družbenih, gospodarskih in političnih sistemov v smeri družbe inovacij.

Za boljše razumevanje in razvoj inovativnosti je izjemnega pomena tudi dejavna civilna družba, s katero v Državnem svetu dobro sodelujemo, jo pomagamo krepiti in se trudimo, da bi bil njen glas slišan tudi v zakonodajnem procesu. To je naš pomemben prispevek k spodbujanju odprtega dialoga med civilno družbo in formalno politiko. Sem sodi v največjem delu tudi dialog med gospodarstvom in formalno politiko.

Spoštovani,

v globalnem svetu neinovativna družba nima svetle prihodnosti. Slovenija nima dosti izbire: ali bo čim hitreje nadoknadila razvojni zaostanek za inovativnimi družbami ali pa bo postala razvojna kolonija – družba brez zadovoljivega obsega dodane vrednosti za polno življenje državljanov. Festival Inovativnost – Izzivi gospodarskega razvoja je dragocen prispevek k povečevanju gostote zavesti o tem, da prihodnost slovenske družbe temelji na ustvarjalnosti, inovativnosti, znanju in njegovi uporabi. Dovolite mi, da ob tej priložnosti čestitam tudi vsem zaslužnim za inovacije v gospodarstvu, ki so bile razvite v preteklem letu, udeležencem pa zaželim veliko uspešnih poslovnih priložnosti in novih poslovnih partnerstev, ki bodo uresničevala vizijo inovativne družbe prihodnosti.

Hvala.

Inovativnost in izzivi gospodarskega razvoja