Novice

Odbor DZ RS za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje je v okviru 51. mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma AGRA v Gornji Radgoni pripravil javno predstavitev mnenj "Kako ustrezneje zagotoviti in zavarovati pravico do (pitne) vode". Javne predstavitve so se udeležili števili člani odbora, zainteresirana javnost, prisotni pa so bili tudi minister za kmetijstvo in okolje mag. Dejan Židan, predsednik Državnega sveta Mitja Bervar ter državni svetnik mag. Stevo Ščavničar.

www.skledar.tv

O izredno zanimivi temi - o vodi so po mnenju predsednika Državnega sveta razpravljali že v Evropskem parlamentu in drugih državah in poznamo kar nekaj dobrih in slabih izkušenj, (Grčija, Bolgarija), zato je potrebno o temi opraviti resno javno razpravo. Zato je pohvalil prizadevanja za rešitev te problematike in podprl pobudo poslanca Braneta Goluboviča, da bi o tem razpravljali tudi v Državnem zboru, prav tako pa je pohvalil prizadevanja mag. Steva Ščavničarja, saj je na njegovo pobudo že potekala razprava o koncesijah za vodo tudi v Državnem svetu.

Evropska komisija je pred kratkim oskrbo s pitno vodo umaknila iz predloga direktive o koncesijah, po tistem, ko je bila tema v evropski javnosti vir mnogi polemik. Vendar še vedno obstaja nevarnost, da bodo to dejavnost postopoma prevzele multinacionalke. V Sloveniji večina razpravljavcev zagovarja, da voda ostane vsem dostopno javno dobro, takšno pa je tudi stališče Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki ga je na srečanju predstavil minister Židan. Kot je dejal, je zanj voda javna dobrina "vse od vira pa do takrat, ko jo natočimo v kozarec". Prisotnim poslancem je minister Židan predlagal naj podprejo stališče Ministrstva za kmetijstvo in okolje, da je treba v obdobju 2014-2020 prednost pri porabi evropskih kohezijskih sredstev dati vlaganjem v sisteme za oskrbo s pitno vodo.

V razpravi je na pomembno zadevo opozoril pomurski poslanec Branko Ficko. Spomnil je, da želi Pivovarna Laško prodati Radensko, za nakup pa so zainteresirani tujci. Opozoril je, da je potrebno razrešiti problem vode kot javne dobrine, saj se lahko zgodi, da ob prodaji Radenske tujcem, koncesija za mineralno vodo pride v tuje roke.

Kot je dejal nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude bi bilo smiselno vodo kot javno dobro še bolj zavarovati pred interesi kapitala, kar pa bi lahko storili tudi s spremembo slovenske ustave.

Prilagamo nekaj stališč razpravljavcev:

Minister za kmetijstvo in okolje mag. Dejan Židan:

Voda kot javna dobrina postane v trenutku, ko priteče iz pipe in je uporabnikom dosegljiva. Znane so izkušnje nekaterih držav, kjer so v preteklosti prenesli upravljanje z vodo iz javne v zasebno sfero, kateri pa je glavni cilj, kar je sicer legitimno, ustvarjanje dobička. Kako lahko zaščitimo vodo kot javno dobrino? Z zakonom in tudi Ustavo, če je treba, vendar to ne zadošča, saj vodo lahko zaščitimo le tako, da se javna infrastruktura za oskrbo s pitno vodo zgradi le z javnimi sredstvi. V naslednji finančni perspektivi bo imela oskrba s pitno vodo prioriteto pri okoljski koheziji. Podpira bolj trdo zagotovilo dostopnosti oskrbe s pitno vodo ob upoštevanju dejstva, da je treba občinam omogočiti dograditev manjkajoče in dotrajane vodne infrastrukture za oskrbo s pitno vodo.

Nekdanji ustavni sodnik prof. dr. Lojze Ude:

Ker bo voda v prihodnje najbolj pomembna naravna dobrina, ki je vsakodnevna človekova potreba, zahteva poleg zakonske zaščite tudi posebno ureditev v Ustavi. Trenutno je ustavna ureditev glede zaščite vode zelo ranljiva, saj dopušča izkoriščanje naravnih bogastev v okviru koncesij in celo dopušča podeljevanje koncesij tujcem. Sam je sodeloval pri oblikovanju pobude Državnega sveta in predlagal, da ustava poleg pravice do pitne vode tudi določi, da se vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, izkoriščajo v obliki neprofitne javne službe.

Državni svetnik mag. Stevo Ščavničar:

Zakonska zaščita vodnih virov in univerzalnega dostopa do njih ne zagotavlja zadostne zaščite pred morebitno privatizacijo oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar se je pokazalo tudi v primeru Grčije, kjer so pod pritiski lobijev in Evropske unije spremenili zakonodajo. Strinja se, da je v naslednji finančni perspektivi pri koheziji prioriteta vodovodna infrastruktura, vendar to ne bo zadoščalo, saj je treba občinam dodatno pomagati, ker za velike finančne projekte kot so vodovodni sistemi nimajo dovolj sredstev.