Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Konferenca: Imagining the Worst: Foresight, Ethics, and Extreme Climate Scenarios
Tema: Environmental Ethics, Governance and Social Innovation
Bled, 2. marec 2011

Spoštovani udeleženci konference, dragi gostje, gospe in gospodje,

v veliko čast mi je, da lahko spregovorim na letošnji konferenci v organizaciji Unesca in Avstrijskega znanstvenega in raziskovalnega inštituta v Ljubljani. Dovolite mi, da vas ob tej priložnosti pozdravim v imenu Državnega sveta Republike Slovenije in v svojem osebnem imenu. Človek je naravne okoliščine z znanstveno - tehnološko revolucijo v zadnjih dvesto letih spreminjal enodimenzionalno. Prevladovala je usmerjenost v povečanje vrednosti za lastnike, ter v poudarjanje hitrih učinkov in rezultatov. Spremebe življenja v spremenjenih okoliščinah so bile tako tehnično-tehnološke narave, kot etično  družbene. Enodimenzionalnost človekovega delovanja se sedaj vrača v obliki "bumerang efekta".

Podnebne spremembe nam izstavljajo račun za ignoranco v preteklosti. Vstopili smo v dobo tveganj, ki imajo globalen značaj. Že pred štiridesetimi leti jasno zapisana opozorila Rimskega kluba so se v preteklih letih uresničila. Človeška civilizacija je presegla še vzdržno točko kvantitativne rasti. S strani transnacionalnih korporacij vodeni proces globalizacije temelji na znanem ekonomskem zakonu padajočega mejnega donosa, zato kapital v okviru tega procesa išče področja in panoge, ki prinašajo višje mejne donose. Koncentracija finančne in politične moči je postala tako velika, da korporacijske elite preko vidnih in legitimnih vzvodov svetovnih organizacij kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija itd. podirajo pregrade za prost pretok kapitala, proizvodov in storitev. Globalizacija je v osnovi logičen in neizbežen proces na temelju delovanja sestavin dosedanje družbeno-gospodarske paradigme. Prinesla je vrsto izjemno pozitivnih posledic za gospodarstvo, mnogo tudi za državljane na splošno. Temeljna težava globalizacije je, da njeni nosilci niso prisiljeni plačati polne cene izvajanja svojih poslovnih procesov. V kalkulacijo niso prisiljeni vzeti stroška negativnih učinkov delovanja na socialne in okoljske strukture. In temeljna težava je, da vrednostni sistem odločevalcev ne izhaja iz ekosocialne etike in ni naravnan v smeri trajnostnega družbenega in socialnega razvoja.

Scenariji, ki jih okoljski futorologi napovedujejo za prihodnost, so večinoma pesimistični. Razlikujejo se sicer v vprašanju, kolikšna je nosilna sposobnost globalnega okolja in kje je tista meja, ko bodo tokovi onesnaženja dosegli kritično raven. Ključno pa postaja vprašanje, kako in na kakšen način naj nosilci odločanja od lokalne do globalne ravni prebivalstvu učinkovito pojasnijo, da so bili načini preteklega ravnanja napačni in da moramo spremeniti naš pogled na svet, naše odnose z drugimi ljudmi in okoljem in se predvsem zavedati omejitev, ki nam jih določa planet. Eden temeljnih problemov za politiko in voditelje torej postaja, kako vplivati na spreminjanje obnašanja in navad ljudi. Še več, kako na novo osmisliti potrebe človeštva, da bodo te v ravnovesju z zmožnostmi planeta. Zgolj strah je premalo, kajti ta ljudi pasivizira. A vendarle je treba državljane nekako pripraviti na življenje v nestabilnih ekonomskih, socialnih in okoljskih razmerah.

Razviti svet dejavno išče rešitve na vprašanje, kako spremeniti navade ljudi, ne da bi ljudje občutili spremembe kot okrnjeno kvaliteto življenja. Spremenjen odnos do okolja je namreč pogoj da stopimo kot civilizacija učinkovito na pot trajnostnega razvoja in kulturno bogate družbe. Prelomni čas zahteva prelomne odločitve. Zaščita pred kolapsom človeške civilizacije zahteva preobrazbo kulturnih vzorcev in potrošniške kulture. Preskok v kulturnem, etičnem pomenu bo moral biti celo bolj temeljit, kot naj bi bilo prilagajanje na nove tehnologije ali vladne politike. Zastavlja se vprašanje, ali bomo znali zgraditi na osnovi dovolj jasnih blokov znanja nek inovativen model, pristop, ki bo ponudil družbeno vzdržno pot v nov družbeni dogovor. Razvoj bo namreč trajnosten ali pa ga ne bo!

Vendar, ali je blaginja brez rasti resnično možna, ali pa gre le za neko utopijo? Nekateri znanstveniki dokazujejo, da je to okoljska in finančna nujnost. Potrebna je redefinicija koncepta kvalitete življenja v smeri bolj celovitega dojemanja blagostanja materialno zmernih družb. V smeri prikazovanja celostnih kazalcev merjenja človekovega in ekosistemskega blagostanja ter kakovosti življenja namesto dosedanjega BDP. Kot merilo je torej nujno postaviti prednostno večji obseg, dostopnost javnih dobrin in storitev, kot so izobrazba, infrastruktura, javno zdravstvo in ekosistemske storitve, ter odprava revščine. Konceptu trajnosti je potrebno dodati vsaj še dva elementa, in sicer 1) demokratični politični sistem/proces sprejemanja odločitev in 2) vrednostni sistem družbe, zasnovan na etiki. Demokracija in etika predstavljata pot za doseganje trajnostnega cilja.

Prihodnja vloga države naj bi se reducirala bolj na institucijo aktiviranja državljanov (t.i. activating state), ki bi zase zadržala zgolj klasične "državotvorne funkcije", medtem ko bi civilna družba postala ključni nosilec upravljanja s sonaravnim razvojem. Osnovni način delovanja so danes že postale civilno-družbene mreže, ki se edine lahko dovolj hitro odzovejo na impulze prostora in časa. Ena od takih oblik sodelovanja so globalna socialna omrežja. Le-ta so postala pomemben element wikinomičnega koncepta. Svetovni splet je namreč postal najmočnejša tehnološka in družbena platforma, ki v temelju spreminja pogoje industrijskega in celotnega družbenega funkcioniranja. Kako močan vpliv imajo svetovna spletna socialna omrežja, nam kaže blokada dostopa do interneta, ki so jo v strahu pred demokratičnimi spremembami nedavno uprizorile egipčanske oblasti.

Izhajajoč iz okoljske etike mora življenje v družbi v perspektivi zagotovo postati manj materialistično, manj potrošniško. Če bi namreč želeli vsemu prebivalstvu na svetu zagotoviti enak standard, kot ga imajo razvite države, bi danes z vidika surovin potrebovali kar 3 planete Zemlja. Neuravnoteženost blagostanja vodi do množičnih migracij in povzroča nove probleme, zlasti v obliki nestrpnosti. Ocene so zato, da bi se moral snovno-energetski in emisijski tok do srede 21. stoletja zmanjšati kar za 3 krat, da bi se sprostil okoljski prostor za prepotreben dvig materialnega blagostanja držav v razvoju. Tako bi lahko postopoma dokaj realno prišli do globalnega družbenega ravnotežja in uravnotežene razvitosti v globalnem okolju.

Trajnostna vizija napredka soodvisne svetovne skupnosti izhaja iz podmen okoljske etike, saj je uresničljiva zgolj z udejanjanjem znotraj generacijske, medgeneracijske in mednarodne solidarnosti s posebno skrbjo za ohranjanje naravnih virov, zdravega okolja, bioloških pogojev za življenje in socialne pravičnosti. Sonaravni način materialnega življenja družbe, države, regije naj bi omogočil čim bolj dolgotrajno oz. trajnostno delovanje in obstoj družbe. Taka etika je podlaga za preureditev človeške družbe po vzoru naravnih, samoregulirajočih in na dolgi rok stabilnih kompleksnih sistemov, ki zajemajo tako vidik okolja in narave, gospodarstva in družbe. Koncept trajnosti vključuje poti za doseganje trajnostnega cilja, torej procese udejanjanja, zasnovane na etiki. Obstoječi vrednostni, gospodarski in tehnološki sistem, obstoječi vzorci globalizacije temeljnih globalnih razvojno-okoljskih nalog ne morejo rešiti. Potrebna je globalna ekološka zavest, globalni ekološki državljan, ki bo ravnal po načelu misli globalno, deluj lokalno.

Svet se je v zadnjih desetletjih intenzivno spreminjal in prišlo je do tehničnih, tehnoloških in družbenih sprememb, ki so prinesle tudi razvoj gradnikov potencialne nove družbeno-gospodarske ureditve. Nova družbeno-gospodarska paradigma bo morala temeljiti na naslednjih gradnikih: soustvarjanje, odprtost, izmenjava, poštenost in soodvisnost. In na teh pojmih in vrednotah temelji tudi soodločanje in sodelovanje državljanov pri pomembnih odločitvah za državo in lokalno skupnost. Paradigmatski prelom zahteva drugačen sistem vrednot, nove pristope, drugačna izhodišča razvoja, drugačne cilje, drugačne poti, orodja in tehnologije, kot smo jih samoumevno uporabljali in spodbujali do sedaj. A tehnološke in industrijske inovacije še zdaleč niso dovolj - potrebne so družbene inovacije, ki edine lahko odgovorijo na globalne izzive. Razvoj tehnologije je v zgodovini napredoval neprimerno hitreje, kot razvoj družbenih odnosov. Način dela, kot smo ga poznali, je bil idealen za tehnološko inoviranje, sedaj pa je nastopil čas za ne-tehnološke in družbene. Vlogo novega vira ustvarjanja dodane vrednosti ima danes ustvarjalnost, zmagovalni dejavnik na trgu pa je inovativnost, s katero smo se v zgodovini poslovnih procesov izrazito ozrli k človeku.

O gradnikih nove družbeno-gospodarske paradigme smo se v Državnem svetu, začeli poglobljeno pogovarjati že leta 2008, o posameznih pomembnih temah iz tega sklopa pa tudi že v prejšnjih mandatih. Zavzeta stališča Državnega sveta so se izkazala za podobna tistim, ki so jih v poglobljeni in argumentirani obliki že pred dokumentom Državnega sveta in kasneje prispevali uveljavljeni svetovni strokovnjaki.
Na podlagi zaključkov in stališč številnih posvetov, ki jih v Državnem svetu skupaj s civilno družbo letno pripravimo preko 30 do 50, smo oblikovali dokaj celovit protikrizni dokument, katerega trajnostne implikacije segajo v čas po krizi. V dokumentu smo poudarili, da mora nova družbeno-gospodarska paradigma temeljiti na soglasju okrog temeljnih vrednot človeštva: svobode in blagostanja državljanov. Pretirane razlike v pogojih življenja in dela na globalni in na nacionalni ravni vodijo v nestabilno, eksplozivno stanje. Pretirana usmerjenost v trošenje materialnih dobrin vodi v uničevanje medčloveških odnosov in okolja. Med drugim smo z vidika ekološke etike izpostavili trajnostne vidike gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije v skladu z okoljskimi cilji. Tak dokument smo posredovali vladi in drugim institucijam ter najpomembnejšim odločevalcem v državi. S tem je Državni svet prenesel pobude sodelujoče civilne družbe v javni prostor in upravičil pričakovanja snovalcev slovenske ustave izpred 20. let o Državnem svetu kot povezovalnem prostoru civilne družbe in politike. Vlogo in položaj Državnega sveta zato ocenjujem kot inovativno zamisel tvorcev slovenske ustave, med katerimi so prevladovali pisatelji in razumniki. Izkušnje kažejo, da lahko civilna družba preko Državnega sveta izrazi svoje potrebe in hotenja, podaja zakonodajne pobude in vpliva na dokončno podobo zakonov in posledično tudi na njihovo udejanjanje v konkretnem življenju. S tem Državni svet vpliva na zmanjševanje stopnje demokratičnega deficita, ki izhaja iz ozkih strankarsko-političnih interesov ustroja parlamentarne demokracije in krepi demokratično participacijo, vključevanje in zaupanje državljanov v demokracijo nasploh.
Vizija sonaravnega/trajnostnega razvoja lahko združi in poveže vladne in opozicijske stranke, civilno družbo in družbene partnerje (vlada, delojemalci, delodajalci, mreža civilne družbe...). Tudi v tem smislu je Državni svet inovacija mladega slovenskega političnega ustroja, saj povečuje politični in družbeni dialog. Znotraj parlamentarnega sistema tako obstoji parlamentarni dom, ki ni strankarsko obvladan in predstavlja možnost uveljavljanja mehanizma uravnotežanja in zavor na osnovi stališč neprofesionalnih politikov, kompetentnih zastopnikov tipičnih družbenih struktur, za rahlo omejitev izključne oblasti političnih strank in za aktivnejšo prisotnost organizirane civilne družbe in lokalnih interesov v slovenski politiki.
Politika je odgovorna in dolžna okvirne pogoje življenja preoblikovati tako, da bo mogoče spremembe kar najuspešneje obvladati. Potrebne so nove oblike predvidevanja, spremljanja in odzivanja. Gre za iskanje novega, inovativnega modela vodenja, ki bi bil demokratičen, konkurenčen in uspešen ter za iskanje inovativne in ustvarjalne politike spreminjanja našega odnosa/navad do sveta, planeta ter do drug drugega. Potreben je dolgoročnejši pogled v prihodnost. Brez dolgoročnih ciljev je razvojna politika vpeta v medsebojne spore, ne more mobilizirati ljudi, ni medsebojne solidarnosti in skupnega interesa. Nov okoljski imperativ postavlja politično prioriteto globalnega preživetja nad kratkoročne interese nacionalne in lokalne gospodarske rasti za vsako ceno, zasnovane na kulturi potrošništva. Končni cilj in namen je večja blaginja vseh ljudi. Ko bo dovolj širokemu in vplivnemu krogu politikov postalo jasno, da sta njihova verodostojnost in zaupanje državljanov ključni sestavini preboja iz finančne, gospodarske in družbene krize, bomo lahko rekli, da smo dosegli dno od katerega se počasi a zanesljivo odrivamo navzgor. A pot navzgor ne more biti pot v staro, že znano stanje usmerjenosti v količinsko rast in nesorazmerno kopičenje bogastva elit na račun sočloveka in našega skupnega okolja.

Spoštovane gospe in gospodje,

vladanje oz. upravljanje na svetovni, evropski ali lokalni ravni postaja z vidika globalnih razvojnih problemov vse bolj pomembno vprašanje. Razpolagamo z ogromno količino informacij in védenjem, a sedaj je potrebna predvsem modrost, kako in za kakšne cilje to bogato znanje in bogastvo informacij uporabiti. Naj konferenca prispeva k povečevanju gostote zavesti o nujnosti trajnostnega, odgovornega odnosa do okolja, do družbe in do nas samih. Imamo pravico, da je dobro nam, našim družbam in našemu naravnemu okolju.

Hvala.

 Blejska konferenca o scenarijih razvoja v luči ekstremnih podnebnih sprememb in vplivu le-teh na družbo