Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Uvodni nagovor na posvetu: Trajnostni razvoj kot načelo vzgoje in izobraževanja pri likovni in glasbeni vzgoji ter filozofiji Ljubljana, Državni svet RS, 15. marec 2011

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjene referentke in referenti, gospe in gospodje,

Prisrčno pozdravljeni v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, drugega, skromnejšega, bolj prizemljenega doma slovenskega Parlamenta. Državni svetniki niso poklicni politiki, so pa kompetentni predstavniki interesnih skupin slovenske družbe, zastopniki civilne družbe in aktivni prenašalci civilno družbenih idej v okolje bolj formalne politike.
Ta del svojega poslanstva Državni svet uresničuje na 40 do 50 velikih posvetih letno o najpomembnejših vprašanjih delovanja družbe.

Trajnostni razvoj je ena od tem, ki v Državnem svetu zavzema tako kvantitativno kot kvalitativno posebno mesto, pa najsi gre za razprave o energetiki in obnovljivih virih, zeleni javno - finančni reformi, biotski raznovrstnosti, nizkoogljični družbi, prehranski samooskrbi ali npr. energetskih konceptih na lokalni ravni. Kar nekaj razprav smo v okviru posvetov namenili demistifikaciji koncepta napredka, kot smo mu v tehnično in tehnološko pozitivističnem smislu priča zadnjih dvesto let.

V Državnem svetu se zavedamo, da je napočil čas za novo družbeno gospodarsko paradigmo in v tem kontekstu za novo razumevanje človekovega razvoja in razvoja naše civilizacije, ki bo trajnosten, ali pa ga ne bo! Že večkrat smo slišali, da nezadržno prehajamo na pot blaginje brez rasti, kar naj bi bila tako okoljska kot finančna nujnost. Da bi lahko stopili na pot nove družbeno-gospodarske paradigme je zato v prvi vrsti potrebna redefinicija koncepta kakovosti življenja v smeri bolj celovitega dojemanja blagostanja materialno zmernih družb, kjer bi poleg BDP uporabljali bolj celostne kazalce človekovega in ekosistemskega blagostanja ter kakovosti življenja. Novo razumevanje razvoja bi merilo naslednje količine: večji obseg in dostopnost javnih dobrin in storitev, kot so izobrazba, infrastruktura, javno zdravstvo in ekosistemske storitve, ter stopnjo odprave revščine.
H konceptu trajnosti pa moramo dodati vsaj še dva elementa, in sicer 1) demokratični politični sistem/proces sprejemanja odločitev in 2) vrednostni sistem družbe, zasnovan na etiki. Demokracija in etikapredstavljata pot za doseganje trajnostnega cilja.
Vse te spremembe pa so možne šele na podlagi temeljite preobrazbe kulturnih vzorcev in potrošniške kulture. Po nekaterih ocenah bo moral biti preskok v kulturnem in etičnem pomenu celo bistveno bolj temeljit, kot bo prilagajanje na nove tehnologije ali vladne politike. Razviti svet zato dejavno išče rešitve na vprašanje, kako spremeniti navade ljudi, ne da bi ti občutili spremembe kot okrnjeno kvaliteto življenja.

Spremenjen odnos do okolja je namreč pogoj, da stopimo kot civilizacija učinkovito na pot trajnostnega razvoja in kulturno bogate družbe, pri čemer gre za veliko več kot le za recikliranje steklenic ali podarjanje denarja v dobrodelne namene. Gre za razmišljanje in delovanje na popolnoma drugačen način.
Obstoječi vrednostni, gospodarski in tehnološki sistem, obstoječi vzorci globalizacije temeljnih globalnih razvojno-okoljskih nalog ne morejo rešiti. Za vrednostno kulturni premik, kot izhodišče kakršnih koli sprememb v smeri trajnostnega razvoja, sta samo znanje in tehnologija veliko premalo. Pravijo, da odločitev za trajnostni razvoj pred najtežjo nalogo postavlja prav razvite družbe, t.i. družbe znanja in izobilja. Tehnološke in družbene spremembe, ki so neizbežne, je ljudem, še posebej pa mladim, zato treba pojasniti z različnih dimenzij, da bodo sposobni razumeti vsestransko povezanost med naravnim, gospodarskim, družbenim in političnim sistemom ter soodvisnosti ljudi, ki živijo v različnih delih sveta. Le na ta način bodo lahko dejavno in tvorno reševali sedanja in prihodnja okoljska in družbena vprašanja človeštva. Brez razumevanja ne moremo pričakovati aktivnega subjekta. Prav tako se trajnostni razvoj še zdaleč ne nanaša le na porabo, onesnaževanje, zmanjševanje količine odpadkov, transport, hrano, zmanjševanje stroškov, temveč predvsem na spodbujanje zavesti in vrednot. Kajti, ali sploh lahko kaj spremenimo, če nismo ozaveščeni?

Spoštovani,
prav pri širjenju prostora ozaveščenosti o vprašanjih trajnostnega razvoja vidim velik pomen tako filozofije kot tudi umetnostne vzgoje. Prva v izobraževalnem procesu mladega človeka izziva k poglobljenemu razmisleku o najrazličnejših vidikih življenja in doživljanja v spremenjenih ekološko-socialnih okoliščinah, druga pa ga usmerja k empatiji, čustvenemu doživljanju resničnosti in izražanju človeškega bitja, sposobnosti in pripravljenosti na realnost pogledati z zornega kota drugih. Na ta način lahko postanejo etične premise trajnostnega razvoja vrednota za celo življenje. Izobraževalni proces tako v konceptu trajnostnega razvoja prevzema velik delež odgovornosti: z multidisciplinarnim pristopom povezuje spoznavno, čustveno vrednostno in akcijsko raven.
A prav filozofija in umetnostna vzgoja sta, za razliko od drugih izobraževalnih vsebin tisti, ki učencem lahko pustita posebej velik motivacijski pečat za nadaljnje raziskovanje sveta in življenja in za življenje v skladu s trajnostnimi smernicami. Gre za zavedanje in spoštovanje etičnih načel in humanističnih zahtev, ki zadevajo človekove pravice in ekološke vrednote ter učenje, kako jih uporabiti kot osnovo demokratičnega dogovarjanja in premoščanja razlik v osebnih pogledih.
Hvala.

Trajnostni razvoj kot načelo vzgoje in izobraževanja pri likovni in glasbeni vzgoji ter filozofiji